DAN ZDRAVJA – V kakšni kondiciji smo?

Včeraj zjutraj sem pri jutranjem teku srečala župana Občine Nazarje. Sprehajal se je po stezi ob Savinji, ki povezuje Mozirje in Nazarje in je bila nedolgo nazaj poplavljena. Vprašala sem ga, kako se je sprehajati po »sadovih svojega dela«. Povedal je, da je ta pot delo prejšnjega župana in ko sem pripomnila, da je bila sedaj obnovljena, je rekel, da je to bilo del poplavne sanacije. Na nek način mi je bila všeč njegova skromnost.

Povedal je, da pogosto hodi po tej ali kateri drugi izmed treh njemu ljubih poti, in da je vsaka od njih dolga približno šest kilometrov. Pomislila sem na pomen zgleda, ko se ljudje zavzamamo za določene spremembe. Ko sem mu to rekla, je bil iskren, da ima rad tudi majonezo.

7. aprila obeležujemo Svetovni dan zdravja in vsako leto na ta dan se poglobim v svoje razumevanje zdravja, glede na moj poklic psihologinje predvsem duševnega zdravja (čeprav sta telesno in duševno zdravje neločljivo povezana). Svetovna zdravstvena organizacija duševno zdravje definira kot »stanje duševnega blagostanja, ki ljudem omogoča, da se spopadajo s stresi življenja, uresničujejo svoje sposobnosti, se učinkovito učijo in delajo ter prispevajo k svoji skupnosti.«

Zdi se, da je življenje vedno bolj zapleteno, ljudje pa vedno slabše opremljeni za to, da ga zadovoljno in zdravo živimo. Ko se name obrnejo ljudje v stiski, ugotavljamo, da je naše zdravje in zadovoljstvo odvisno od tega, kar si sami zastavimo, naj bo uresničeno v naših življenjih. Dobra novica je, da si lahko že nasednji trenutek ustvarimo izkušnjo, na podlagi katere si bomo lahko zastavili nekaj novega – bolj zadovoljujočega. In da ni nič izgubljeno, dokler dihamo. Čeprav se nam mnoge zgodbe o ozdravitvi, tudi od precej težkih bolezni, zdijo neverjetne, so resnične. To je dokaz, da se naši možgani z vsako izkušnjo spreminjajo in da lahko nove izkušnje obrnejo naše, morda še tako klavrno življenje, na glavo. Nič ni zacementirano.

V hitrem tempu življenja ne prepoznavamo najboljše, kako učinkovito skrbimo za svoje zdravje. Včasih je preveč dražljajev, preveč obveznosti, stvari, ljudi, informacij, ki preglasijo našo t. i. notranjo informacijo – informacijo, ki lahko s seboj nosi alarm, da je potrebno nekaj spremeniti. Kasneje kot ga slišimo, daljša in bolj težavna bo pot nazaj.

Na cilju mojih šestih kilometrov sem med razgibavanjem razmišljala, da pri zdravju ni popolnosti – včasih izbirame zdrave navade, včasih pa jemo majonezo in čokolado. Ključ je v zmernosti.