Nenavadna izkušnja psihoterapevtke
Leta 2013, ko sem bila stara 23 let, sem se v dobi iskanja identitete doživela nenavadno izkušnjo. Počutila sem se zelo nemočno v zvezi z nepravičnostjo sveta, v katerem sem živela. Moji bližnji so mi predlagali pregled, ki sem se ga udeležila in na podlagi katerega so me hospitalizirali v psihiatrično bolnišnico za tri tedne. Mislim, da so se težave takrat šele resnično začele. Začela sem si misliti, da je z mano nekaj narobe, če sem v psihiatrični bolnici in če to trdijo zdravniki - zdravnik je avtoriteta, on že ve…
Po devetih mesecih raziskovanja in vključevanja v raznorazne oblike podpore sem prvič poklicala psihoterapevta; izbrala sem realitetnega terapevta. Za realitetno terapijo sem slišala nekaj mesecev po hospitalizaciji, ko nisem mogla sprejeti jemanja antipsihotikov in sem šla po mnenje drugega psihiatra. Drugi psihiater mi je v branje priporočil knjigo „Realitetna terapija v praksi“. Sem jo brala, a ne čisto razumela. Moj prvi obisk realitetnega terapevta mi je odprl oči.
Vse to je časovno sovpadalo z mojim zaključevanjem študija psihologije, ob katerem se nisem počutila dovolj suvereno za delo z ljudmi. Moja stara mama mi je podarila nekaj denarja in odločila sem se, da ga bo najbolje investirati v nadaljnje izobraževanje. Šele ko sem leta 2014 izbrala študij teorije izbire na Evropskem inštitutu za realitetno terapijo, pa sem ugotovila, da to pravzaprav ni preprosto izobraževanje, ampak je edukacija - ni samo pridobivanje znanja, ampak tudi vzgoja samega sebe. Ni samo usposabljanje za delo z ljudmi, ampak tudi pridobivanje dragocene opreme za osebno življenje.
V edukacijo sem bila aktivno vključena več časa kot je v osnovi predvideno, zato sem se v teorijo izbire zares poglobila, tako z osebnega kot tudi s profesionalnega vidika. Kljub njeni globini in kompleksnosti nisem obupala. Junija 2025 je prišlo do sklepnega dejanja mojega študija - demonstracije psihoterapevtske kompetentnosti.
Edukacija me je poleg vseh drugih izkušenj, ki sem si jih omogočila v teh letih, opremila za sodelovanje z ljudmi, ki se znajdejo v resni duševni stiski. Piko na i je dodalo usposabljanje za izvajanje finskega pristopa Odprti dialog. Danes razumem, kako se stiska razvije in kakšno razumevanje oz. odnos je potrebno vzpostaviti, da se človek začne počutiti bolje.
Včasih je življenje zares zahtevno. Čisto po neumnem se lahko znajdemo v situaciji, ki je za nas strahovito naporna. Iščemo nekaj, na kar bi se lahko oprli, pa se lahko zdi, da resnično nič ne deluje. Poskusili smo že tisoč in eno stvar in nobena ni delovala v tej smeri, kot si predstavljamo. Mogoče smo našli neki rešitev, vendar je ta rešitev rešitev samo v nekem smislu, v nekem drugem smislu pa razvija nov problem, zato je raje ne izberemo. Boljše nič kot nekaj slabega, si mislimo. Je pa res, da je lahko tudi cena tega, da ne naredimo nič, visoka.
Si v stiski, potrebuješ nasvet?